So when Jure came home with the idea of adopting a cattledog I must say, I was not really into it. Actually when he sent me a picture my reaction was :" What?! This is a Cattledog, I need another Border Collie not this!" But like everything else, when he decides to do or have something he goes all the way 😜 So we talked and since he really fell in love with this tiny quiet, good dog we decided that the prevous owner shoud bring her so I see and then we decide. My one and only condition was that we still have another Border Collie because, you know unfortunately, my dear Amy won't stay young forever. ❣️ So when that was out of the way I was ready to meet Lou 😁 I don't really have to explain how when she came to meet us she never left 😜❣️ This picture was taken one day after she came to us. I felt like it was ment to be, that she is there that day. The first few days she was just a quiet dog witch is normal for a dog when he comes to a new home. She loved to rund around with my dogs and I think it made it a bit easier for her. Because she was just so quiet and didn't really know how to relax, we let her be and find herself. Afterall at 10 months of age, she was still just a puppy. With time I started to put the puzzles together, when her behavior started to change. She was nervously barking, she couldn't sleep because she was always making sure we were still there. All this was bubbling to surface due to her prevous life. She was so scared to be left alone that it made our hearts break. She felt the safest in company with my girls and she needed to lay very close, she even lied on top of Bebi. I remember when we took her to Croatia with us when we went to see our Tornjak puppies. She alwas alone and waited in the car in the meanwhile. We went for a walk and she was panicking. She was calm and didn't really want to show it but her look said it all. Without my girls and in a place he didn't know I think she was afraid she would be left alone somewhere again. It took her quite a while for this to get a bit better. It has been a year now and it still happens. At the last seminar we had at our center, I had some things I needed to do so I left her woth my friend for about 1 hour. She was in a place she new, but still I was gone, Jure was off also amd she started to panick again. When I came back I saw her relief and happiness when she realised I came back for her. It's so interesting to see how much effect does stuff like this have on dogs. The barking on the other hand Is really annoying. But with time I started realising it is all coming out because of her background. She was and still is ( but it is WAY better) anxious and restless alot. My moto was not to give her too much of stress and just let her relax.
After she revealed all her peronality, I started to bulid her up again and go from the very beginning with her. while doing that, I realised she does not really use her brain. She was kept on such a short leash with a very strict yelling raising, that she learned if she shuts her brain off and stays with the previous owner she doesn't get punished or yelled at. We had quite a hard time to put that in progress. That is where herding was a big, big solution! BUT since I just realised I already wrote a novel, I will leav this part for some other time!
0 Comments
Avgusta sem po super odzivu že drugič organizirala seminar z Wolfgang Lipczenkom iz Avstrije. Wolfgang se vsako leto kvalificira za vsa večja tekmovanja kot so evropsko in svetovno prvenstvo v zganjanju ovac. S tem športom se ukvarja že 15 let in informacij ima ogromno. Spoznala sem ga že nekaj let nazaj, ko sem z Amy šla na Dunaj prvič na trening. Vedno mi je bil vzor in zato sem se odločila, da ga povabim na seminar tudi k nam. Maja, ko je prišel prvič in sem videla kakšen je njegov način dela in kako lepo se prilagodi vsakemu psu posebaj Poleg vsega pa kar je zame najbolj pomembno, kako dobro zna razložiti, da razumeš in veš kako naprej delati sam. Veliko je trenerjev, ki znajo dobro trenirati pse, ni pa veliko trenerjev, ki bi znali vzporedno dobro naučiti in razložiti tudi vodniku. Priznam pa, da je naučiti in razložiti vodniku velik izziv, s katerim se spopadam vsakodnevno tudi sama z mojimi tečajniki. Zato sem se odločila in se dogovorila z njim, da bo kar se da redno prihajal k nam na treninge. Tako, da tisti, ki ste ga do sedaj zamudili ne skrbite, imeli boste še priložnost, trenutno sva v dogovorih za plan seminarjev za leto 2018 :) Tokratni seminar je potekal v petek in v soboto, saj smo imeli na nedeljo prijateljsko tekmo. V petek je prišlo 7 psov in v soboto 8. Zanimivo mi je, da ne glede na to kako različni so si psi, vedno se znajdemo na približno istem: - kako umiriti psa do stopnje, kjer zraven razmišlja kaj počne - kako pripeljati psa do tega, da razume kaj je njegova naloga - kaj mora vodnik narediti, da dobi pasje spoštovanje in mu da vedeti, da delata skupaj, ne pes sam - kdaj je pravi trenutek za popravek in kako to narediti. Ko te tri stvari vodniki razumemo, gre vse kar naenkrat v pravo smer in tudi ta dva dni, smo lahko spet to opazovali na lastne oči :)
Konkretno moja največja težava pri treningu s Scottom je, da me vedno testira, kako daleč bom pustila da gre. V ozadju možganov imam, da je samo mladiček in da še ne razume ( čeprav bo star eno leto, je zame še vedno samo moj mali fantek <3) , ter potrebuje več časa. Kar on seveda v trenutku izkoristi. Torej sem se morala naučiti kje je tista meja, kako se mora obnašat in kdaj mu moram dati jasno vedeti, da je naredil nekaj narobe. Ja, tudi trenerji potrebujemo trenerja, ki nas opazuje, pove kaj bi lahko naredili bolje in nam pomaga na stopničko višje. :) Zato se sama vedno učim in stremim k več :) Zato bom rekla samo še, da sem neverjetno hvaležna za to priložnost, da se je on kot tako dober trener se odločil sodelovati z mano v Sloveniji in si je pripravljen vzeti čas, da nas vse, ki si to želimo pelje na nivo višje. Kajti moja želja je, da zelo kmalu nisem edina Slovenka na tekmovanjih v tujini, ampak da se mi pridružijo še drugi in skupaj zastopamo Slovenijo tako kot jo znamo :) Hkrati pa se bi želela zahvaliti še Ingrid Pokorn In Valerii Migliaccio za fotografije celega vikenda :) Odločila sem se, da se vsedem za računalnik in napišem nekaj vtisov o tem nepozabnem vikendu. Že od vsega začetka, ko smo se dogovorili, da organiziramo Slovensko Italijanski turnir v zganjanju ovac, sem bila navdušena in komaj čakala, da že pride ta čas. No ker sem bila primorana premakniti datum na 2 vikenda prej zaradi odsotnosti Wolfganga, ki je bil na tekmi sodnik, poleg tega pa je bil organiziran seminar z njim dva dni pred tem je ta čas prišel še kako prehitro. Imela sva veliko planov, kako bova izboljšala najin center in sva zato kar nekaj tednov delala ( no predvsem moj dragi –hvala iz srca še enkrat <3 ) noč in dan, da sva dokončala vse skupaj. Sicer je že res, da je bila tekma na prijateljskem nivoju ampak, ker je bila za nas prva je bil pritisk tak, kot da bi imeli svetovno prvenstvo :) Rekla bom samo, da resnično spoznaš prave prijatelje, ki se magično najdejo tam vedno ko jih najbolj potrebuješ, čeprav nisi prosil za njihovo pomoč. Zato se zahvaljujem vsakemu izmed vas, za VSE, brez vas bi bilo precej bolj naporno in dolgočasno :) Presenečena sem bila nad odzivom, saj nas je tekmovalo kar nekaj tudi Slovencev! Imeli smo tri kategorije
Poleg števila udeležencev, sem bila navdušena nad številom gledalcev, ki so prišli pogledati tekmo :)
Vedno je zanimivo gledati več različnih nivojev, na katerih psi in vodniki delajo. Še bolj zanimivo pa je, gledati različne pasme psov med delom. Šele takrat lahko res začneš razumevati kako različni so si. Na prvi tekmi v Sheepdog Isontino sem tekmovala z mojo Amy, vendar pa sem jo morala trenutno umakniti iz turnirja zaradi poškodbe prsta, ki jo je spravila na bolniško že od junija. Zato sem se odločila da probam tekmovati z Juretovo govedarko Lou. SIcer sem bila zelo skeptična, če je že pripravljena ( no če sem jaz :D) saj je njen način povsem drugačen od Borderjev, predvsem pa glasen :P Na parkur sem odkorakal polna treme in strahu kaj se bo zgodilo, nazaj ven pa sem prišla polna ponosa, saj me je Lou na vseh koncih pozitivno presenetila. V kategoriji Lamb without shame je zasedel prvo mesto Italijan Maurizio Benna z svojo psičko, drugo mesto Emanuela Bruno iz Italije, ter tretje mesto je dosegla Petra z Dexom ( sine moje Amy <3) SHeep on the international road je bila najtežja kategorija na tekmi, kjer pa je 3 mesto zasedla Ingrid z Dixijem, drugo Andreja in Palu, ter zmagal je Matej z Daisy! v kategoriji All that is no border, sva bili uvrščeni dve od štirih tekmovalcev in sicer 2 mesto Nadja in Beam ter prvo jaz z Lou. Tako je dopoldne potekalo v super vzdušju, večina tekmovalcev, pa se nas je po tekmi vsedo na kosilo in prijetno poklepetalo :) Za konec bom rekla samo še, komaj čakamo naslednjo tekmo turnirja 8 oktobra v Pisi in obljubljam, da spomladi pride kakšna prijateljska tekma! |
Kaja Špruksheepdog Kategorije
All
Arhiv vseh člankov
February 2018
|